Želva azijska mehkoščitka

Mehkoščitke namesto močnega koščenega ščita pokriva trda, debela, gladka koža, ki je na zadnjem delu hrbtišča zelo gibljiva. Trebušna ploskev kože je precej majhna, bele barve, vmes se pojavi nekaj večjih zelenih peg. Hrbtna ploskev je enakomerno rjavkasto zelena posejana z drobnimi izrastek. Na straneh glave in vratu to monotono barvo dopolnijo bele pege, nosnici pa se nahajata daleč na mesnatem rilcu. Vrat je izredno dolg in zelo gibljiv. Na življenje v vodi se odlično prilagodile, ker se opazi že po obliki in zgradbi telesa ter veslasto oblikovanih nogah z nežno plavalno kožico.

Domovina te vrste mehkoščitk so Kitajska, Japonska, Koreja in Vietnam. Najdemo jo v počasi tekočih ali stoječih vodah. Je izredno dobra in hitra plavalka, saj je popolnoma vezana na življenje v sladkih vodah.

Za azijske mehkoščitke potrebujemo velik akvarij, za kopno zadostuje že kos plavajoče korenine ali ploščat kamen. Dno akvarija prekrijemo z drobnim peskom, ki naj ne sme biti grob, saj je koža mehkoščitk precej ranljiva, pa tudi rane se težko celijo. Želve se namreč rade prekrijejo v tako podlago in iz nje ponavadi štrli le rilec in par oči, ki preže na plen. Voda naj bo vedno čista, priporočljivo je vsaj poldnevno staranje le te pred zamenjavo, zaradi klora in drugih primesi. Dnevna temperatura naj se giblje okoli 26 stopinj, nočna lahko nekaj stopinj manj. Višino vode prilagodimo starosti oziroma velikosti želve. Najbolj jim ustreza globina na kateri še lahko iztegnejo rilec in del glave nad gladino in so videti od zgoraj kot krokodil. Priporočam gojitev le ene želve, saj med samci pride do hudih spopadov. Želva postane napadalna tudi kadar se počuti ogroženo in nas hitro zgrabi. Ugriz je dokaj boleč predvsem pri odraslih osebkih. Najbolje je, da jo pustimo čimbolj na miru in jo le opazujemo, kar je tudi za želvo manj stresno.

Mehkoščitke hranimo s hrano živalskega izvora. Najbolj ji teknejo ribe vseh vrst, briketi, raki za želve, koščki mesa, deževniki ter polži.