RDEČEVRATKA

Vse želve so prišle k nam iz toplih krajev. Črtkasta okrasna želva (Trachemys scripta scripta) je razširjena na jugovzhodu ZDA, rdečevratka (Trachemys scripta elegans) pa v osrednjem delu ZDA. Še eno krajevno vrsto rumenovratko (Trachemys scripta troostii) najdemo v državah Kentucky in Tennesee.

V domovini živijo rdečevratke v zelo različnih biotopih. Tako jih najdemo v mirnejših, ne prehitro tekočih vodah, pa tudi v velikih jezerih z mehkim blatnim dnom. Podnevi so rade v bujnem rastlinju, sončijo se na velikih plavajočih listih ali po koreninah, ki štrlijo iz vode. Sončenje je za želve nujno potrebno, da se jim telo ogreje za iskanje in prebavljanje hrane (od 24 ℃ do 30 ℃). Tako se zbere 20 in več želv in se prerivajo na najboljša mesta, večkrat ležijo tudi ena na drugi. Pri tem iztegnejo svoje noge vodoravno iz oklepa, tako da se telo hitreje segreje, saj bi trajalo segrevanje skozi oklep predolgo Pri zelo nizkih temperaturah želve ne morejo prebaviti hrane. Zaradi tega lahko želve, ki pred zimskim spanjem niso izpraznile želodca in črevesa, zbolijo. Čeprav se nam zdi, da trop rdečevratk med sončenjem spi, zadostuje le majhen gib opazovalca in vse v trenutku pobegnejo v vodo. V vodi se večinoma zakopljejo v mehko dno in čakajo dokler nevarnost ne mine. Čez čas previdno priplavajo na površje in skrbno opazujejo okolico. V nekaterih, zelo gosto poraslih biotopih si želve med rastlinjem naredijo prave ceste in tunele, po katerih zbežijo, če jim grozi nevarnost.

V mladosti je hrbtni ščit rdečevratke strehast in svetleče se zelen, trebušni ščit pa rumen s koncentričnimi črnimi obročki. V starosti ta vzorec izgine in se ohrani samo na spojnem delu hrbtnega in trebušnega dela oklepa. Prvotni pigment izgine pod temnejšimi barvami in roženimi ploščicami. Posebno stari samci rdečevratk postanejo temnejši, zaradi česar jih ljudje pogosto zamenjajo s predstavniki druge vrste. Vzorec in barva se ohranita na koži v vratnem predelu. Samice so večje (20 cm) kot samci (13 cm). Nekatere samice zrastejo celo do 30 cm. V akvaterarijih gojene rdečevratke zrastejo zaradi obilne hrane in toplote hitreje kot tiste v naravi.

Akvaterarij je steklena posoda, ki ima poleg vodnega dela za plavanje tudi kopno. Akvaterarij uredimo tako, da imajo želve veliko prostora za plavanje. To jim utrjuje mišice, dobijo boljši tek, pa tudi boljšo prebavo. Ker so plazilci hladnokrvni, lahko telesno toploto uravnavajo samo s tem, da se sončijo ali pa si poiščejo senco. Dejavnost teh živali je odvisna od zunanje temperature. Voda ni le dober dovodnik toplote, ampak toploto tudi bolje zadrži kot npr. zrak. Tako je življenje v vodi izpostavljeno manjšim temperaturnim spremembam kot življenje na kopnem. Neka temperatura lahko zadostuje za ležanje, plavanje, ni pa ustrezna za normalen potek prebave. Zato živali potrebujejo v enem dnevu manjše temperaturne spremembe. Tudi v naravi se pojavljajo dnevna in nočna nihanja temperature, najrazličnejše vremenske spremembe in vpliv letnih časov. Ker pa v ujetništvu ni mogoče zmeraj spreminjati temperature, je najboljše, če vzdržujemo optimalno temperaturo od 22 do 30 C ° . Zračna vlažnost močno vpliva na telesno temperaturo. Nizka zračna vlažnost povzroči padec telesne temperature, visoka pa zvišanje telesne temperature, ki lahko vodi do temperaturnega šoka. Želve imajo razmeroma suho kožo, toploto pa oddajajo s pljučnim dihanjem. Ustreza jim 35 do 70% relativna zračna vlažnost. Previsoke ali prenizke temperature, previsoko ali prenizka zračna vlažnost, prevelike ali premajhne spremembe toplote lahko povzročijo huda obolenja, lahko pa želve tudi poginejo.

Velikost akvaterarija je odvisna od tega, ali imamo mlade ali odrasle želve. Vedeti moramo, da potrebuje mlada želva vsaj 3 do 5 I vode, odrasla pa približno 100 litrov. Na dno akvaterarija namestimo talni filter, čez katerega damo plast peska, ki deluje kot dodatni filter. V posodi namenimo dve tretjini prostora vodi, tretjino pa kopnemu. Pregrado, ki predeljuje kopni in vodni del akvaterarija, lahko naredimo iz stekla ali pa uporabimo ploščato kamenje ali pa korenine. Vsekakor višina vode ne sme biti veliko višja od velikosti oz. dolžine želv, da se le-te opirajo z nogami na dno ter molijo glave iz vode. Deli kopnega, ki jih naredimo, morajo biti takšni, da ni nikakršnih odprtin, v katere bi se želve zavlekle. Želve potrebujejo povprečno toploto 25 C °, in to v vodi in v zraku.

Za rdečevratke je hrana življenjskega pomena in jim daje vse možnosit za razvoj. V vodi najdejo hrano: polže, mrtve ali ranjene ribe, rake, žuželke in njihove ličinke. Želvam različno ugaja rastlinska hrana. Hranijo se večinoma zjutraj ali pozno popoldne. Te želve lahko v naravi le redkokdaj opazujemo pri hranjenju.

Rdečevratke jedo hrano predvsem v vodi. Če ulove na kopnem kakšno manjšo žival, se z njo nemudoma napotijo v vodo. Ko želva zagrabi hrano je ne spusti. Če dve želvi zagrizeta v isti kos hrane, poskušata druga drugo s prednjimi nogami odriniti ali pa vsaj odgrizniti čim večji del hrane. Pri takem prepiru, pri katerem je udeleženih tudi več želv, lahko zaradi ostrih krempljev in roževinastih čeljusti nastanejo hujše poškodbe.

Prehrana v akvaterariju

Poleg ustrezne vode je za želve v akvaterariju pomembna pravilna prehrana. S sestavo hrane naj bi se vsaj delno približali tisti, ki jo želve jedo v naravnem okolju. Prebavila lahko normalno delujejo le ob pravilni temperaturi. Prebavila, polna hrane, začno ob padcu temperature počasneje delovati in hrana začne razpadati. Zaradi nepopolne prebave se lahko pojavijo različna obolenja.

Da bo želvina prebava pravilno potekala, mora imeti žival dovolj velik življenjski prostor. Raznolika in pestra prehrana je pomembna, ker vzbuja tek živali. Več živali v akvaterariju dobro vpliva na sprejemanje hrane. Odrasle želve so mirnejše, manj pojedo in postanejo pogosto izbirčnejše. Odraslim dajemo tudi manj hrane, ker se v akvaterariju ne morejo neomejeno gibati. Zaradi prevelikih količin hrane živali zbolijo, lahko pa se jim tudi zamastijo jetra.

Vodne želve hranimo predvsem z žuželkami, zelo primerna je tudi vakuumsko sušena hrana. Priporočljivo je, da odrasle želve vsaj dva dni v tednu ne krmimo. V hladnem delu leta število teh dni povečamo. Zlasti v gosto naseljenih akvaterarijih je velika nevarnost, da zaradi medsebojnega boja za hrano nekatere želve pojedo preveč. Hranilna vrednost hrane naj bo pravilna. Na samim živalih lahko vidimo, ali imajo želve pravilno prehrano.

Mlade želve potrebujejo večje količine hrane. Damo jim mešano rastlinsko in živalsko hrano. Krmimo jo večkrat na dan v manjših obrokih. V akvaterarijih z več mladiči pazimo, da dobijo vsi enako količino hrane. Hrana rastlinskega in živalskega izvora naj bo sveža. To, kar ostane po hranjenju, odstranimo. Hrana ne sme biti hladnejša od vode ali zraka. Tudi koščki ne smejo biti preveliki, če krmimo mladiče, ki imajo majhna usta. Ni nujno, da je odrasla želva bolna, če nekaj časa noče jesti. Nekatere želve imajo namreč tudi poleti neko vrsto počitka. Nič ne škoduje, če želva dva, tri ali štiri tedne ne je. Če pa traja to dalj časa, oslabi ali shujša pa lahko sklepamo, da z njo nekaj ni prav.

Če je le mogoče, naj dobiva želva poleti živo hrano, saj ji pomeni popestritev v že tako omejenem prostoru. To zelo dobro vpliva tudi na njeno dejavnost, saj si mora nekoliko prizadevati, če hoče priti do hrane. Skoraj vse vodne želve se živim živalim, kot so rdeče ličinke muh, potočni rakci, vodni polži, ne morejo upirati in tudi najbolj trmaste lahko pripravimo do tega, da bodo jedle.

Čeprav nekatere zavračajo rastlinsko hrano, jim kljub temu ponudimo svežo solato, paradižnik, korenček, jagode, vodne rastline in lečo. Najdemo pa tudi odrasle vodne želve, ki imajo raje rastlinsko hrano.

Nestrokovna prodaja želv lahko povzroči precejšnje zdravstvene težave pri lastnikih želv, predvsem pa pri otrocih. Zato da se izognemo neprijetnostim, raje kupimo želve v registriranih trgovinah, čeprav bomo zanje odšteli nekoliko več. Izdatki za veterinarski pregled in za izvajanje karantene pri vseh malih živalih so namreč zelo visoki.

Zapomnimo si, da vodni želvi ne ugaja, če jo božamo in jemljemo iz akvaterarija. To jo bega in plaši, le redkokatera se privadi, mnoge pa postanejo živčne, zbegane in nazadnje poginejo.

Govoriti o tem, da lahko želva doživi 200 do 300 let, da je trdoživa in neuničljiva, je popoln nesmisel, kajti vsa ta bitja so zelo občutljiva, če jim ne omogočimo tistega, kar so imela v naravi.

Kaj moramo vedeti pri nakupu

Ko kupujemo želvo, je dobro, če poznamo vrsto in kraje, od koder izvira. V naših prodajalnah lahko kupimo želvo rdečevratko (Pseudemys scripta elegans).

V zgodnji mladosti je njen oklep zelene barve, glava, vrat in noge pa so črtasto pisani. Na strani za očesom je opečnato rdeča lisa. To je edina severno ameriška okrasna želva, ki ima redečo liso na glavi. Je ena najlepših okrasnih želv. Želve morajo biti živahne, in če jih položimo na hrbet, se želijo postaviti v prvotni položaj. Dobro je, če preskusimo, kako želva hodi ali plava. Noge morajo imeti čvrste. Shujšane živali so sumljive. Posebno pozornost posvetimo oklepu, ki mora biti čvrst in pravilnih oblik. Pri mladičih je oklep še mehak. Četudi je hrbtni del že otrdel, je trebušni še vedno mehak, zato primemo mlade želve bolj ob strani, da jih ne poškodujemo. Opazujemo oči in njihovo okolico. Okolica naj bo čista, oči pa naj ne ležijo pregloboko. Dihanje naj bo lahkotno in iz nosnic se ne sme cediti sluz.

Doma umijemo želvo s krpico in toplo vodo. Zdrave želve, ki so bile pravilno hranjene in negovane, bodo imele kmalu čisto kožo in oklep, in kaj hitro se bodo začele zanimati za novo okolico. Odrasle želve prve tri dni ni potrebno hraniti, kajti potem raje sprejmejo hrano.

Pravilno prenašanje in prevažanje rdečevratke

Vodne želve ne smemo nikoli prevažati v litru vode, kjer je prisiljena plavati brez oprijema. Tudi navlažena penasta guma ni primerna, ker povzroči ohladitev zaradi izhlapevanja in je enako škodljiva kot hladen zrak. Najprimernejše je, da jih prevažamo v kartonskih škatlah ali pletenih košarah, ki jih obložimo s časopisnim papirjem. Škatlo ali košaro pa prekrijemo z bombažno krpo.

Samčki rdečevratke dosežejo spolno zrelost šele pri približno 9 do 10 cm, samice pa pri 16cm telesne dolžine. Dokler samičke ne dosežejo navedene dolžine, so neplodne in vsi naši poskusi v zvezi z razmnoževanjem bodo ostali neuspešni.

Pogoj, da se spolni nagon pri želvi sploh pojavi, je zimsko spanje. Zime preživijo želve na dnu vode ali pa se zarijejo v mulj oz. blato. Če se pozimi temperatura vode iz kakšnega razloga zviša, postanejo želve dejavne in se gibajo po dnu. Ce temperatura vode pade, želve ponovno otrpnejo in mirujejo. Odvisno od zemljepisne lege, zapustijo rdečevratke konec aprila ali v začetku maja svoja prezimovališča; tedaj se začne čas parjenja in razmnoževanja. V naravi se lahko parijo tudi še oktobra. V južnejših predelih so lahko celo zmeraj pripravljene za parjenje. Pripravljenost za parjenje sproži povečano delovanje spolnih hormonov, in jo sprožita povišana temperatura ter dnevno-nočni ritem.

Pri samcih rdečevratke je rep v primerjavi s samicami daljši in v začetku širši kot pri večini drugih želvjih vrst. Poleg tega leži odprtina kloake pri samicah nekoliko bližje repnemu korenu. Trebušni ščit je pri samicah raven, pri samcih rahlo vbokel, to pa omogoča, da je pri kopulaciji penis bolje povezan s kloako. Pri mirovanje je gladki penis povlečen v kloakalno odprtino. Pri spolnem vzburjenju ga napolni pospešeno dotekajoča kri in izstopi kot rjavo črn izrastek. Poglavitno razpoznavno znamenje pri spolno zrelih samcih so podaljšani kremplji na sprednjih nogah. To je posebno dobro vidno, če primerjamo enako stri želvi različnih spolov.

Ljubezenska igra pri okrasnih želvah poteka zelo nežno. Kadar samec snubi samico, plavata v vodi z glavama drug proti drugemu. Nato samec iztegne sprednje tačke vzporedno naprej in giblje z dolgimi kremplji sem ter tja. Tudi samica ne ostane mirna, ampak giblje s prsti v enakih gibih na sprednjih iztegnjenih tačkah. Z mirnim in počasnim plavanjem pokaže, da je pripravljena za parjenje. Tedaj samec previdno spleza na samičkin oklep, se ga oprime in v tem položaju potisne svoj rep pod rep samice, tako da obe odprtini kloake ležita ena nasproti druge. Zdaj je združitev neovirana in se lahko večkrat ponovi.

Odvisno od zemljepisne lege in s tem povezanih temperaturnih razmer lahko začne odlagati jajčeca že konec aprila. Pri odlaganju jajčec zapustijo samice rdečevratke že v zgodnjih jutranjih urah ali poznih popoldanskih urah vodo in se včasih precej oddaljijo od nje. Večinoma si izberejo razmeroma suh prostor z mehkejšo podlago (pesek, zemlja, šota) in tja odložijo svoja jajčeca. Z vodo iz črevesnih mešičkov in sečnega mehurja ovlažijo ali celo namočijo tla. Nato se s sprednjimi nogami oprimejo tal in z zadnjimi izkopljejo zemljo. Prav spretne pri tem niso in jamica se le počasi veča in poglablja. Izkopana jamica ima hruskasto obliko s premerom 5 do 25 cm.

Na kopnem so želve silno previdne in pri najmanjši nevarnosti zbežijo v vodo. Samo odlaganje jajčec traja le nekaj minut; včasih uporabljajo pri tem zadnje noge, da jajčeca zanesljivo pridejo v jamo. Ko so vsa jajčeca v jami, samica ponovno ovlaži izkopano zemljo in prekrije jamo. S trebušnim ščitom in večkrat tudi z zadnjimi nogami že izčrpana želva stepta in zgladi površino zemlje nad jamo. V jamico odloži 5 do 22 jajčec, povprečno pa jih je 10. Jajčeca so dolga od 30 do 40 mm in široka 20 do 24 mm. Čas razvoja je zelo različen in odvisen od zunanjih vplivov. V zelo severnih območjih lahko celo prezimijo in mladiči se izležejo komaj naslednjo pomlad.

V normalnih razmerah traja razvoj 60 do 80 dni, znana so tudi časovna obdobja od 45 do 130 dni. Izleganje mladičev je lahko odvisno tudi od deževja oziroma vlažnosti: ko se zemlja razmoči, mladiči laže zapustijo gnezdo. Izlegli mladici so dolgi povprečno 32 mm, 31 mm široki in 15 mm visoki, imajo odprt trebušni popek in večji ali manjši hranilni mešiček. Slednji je v nekaj dneh porabljen, tako da se trebušni ščit lahko zapre. Jajčni zob, ki ga uporabljajo za odpiranje jajčne lupine, je še kakih 10 dni viden, nato se posuši in odpade. Z jajčnim zobom mladič od znotraj zareže jajčno lupino in z zvijanjem telesa doseže , da ta poči; iz tako nastale razpoke spleza na prosto.

Prve tedne rastejo mladiči v širino, šele sčasoma začno rasti tudi v dolžino. V prvem letu zraste mlada želva povprečno za 3 cm. Čim večja postaja želva, tem počasneje raste, vendar se rast tudi kasneje ne ustavi. Dokler spolno ne dozori, raste želva z nezmanjšano hitrostjo. Če bi vsi mladiči preživeli in dosegli spolno zrelost, bi se število želv tako zvečalo, da bi porušilo ravnotežje; ena sama samica rdečevratka lahko v svojem življenju odloži sto jajčec. Za ohranitev ravnotežja pa v naravi skrbijo aligatorji, jastrebja želva, želve hlastavke, ptice roparice, čaplje in štorklje. Mnoge želve bolehajo tudi za različnimi boleznimi. Obolele želve so manjodporne in v slabših življenjskih razmerah poginejo.

Razmnoževanje rdečevratk doma

Marsikdo je doma že imel želvji par, ki se je začel pariti, vendar samica ni bila oplojena. Če opazimo kopulacijo, potem lahko pričakujemo, da bo samica po preteku 4 do 6 tednov skoraj zagotovo odložila jajca. Željo po ženitovanju vsekakor pospešuje primerno zimsko spanje, sveža voda, višja temperatura, poletni čas ter splošno dobro telesno počutje. To imenujemo tudi optimalna kondicija želve. Če nismo opazili kopulacije, potem lahko tudi po nemirnem vedenju samice, ki išče primeren prostor, sklepamo, da bo začela odlagati jajčeca. Seveda pa je prvi pogoj za parjenje spolna zrelost želv.

V ujetništvu nimamo težav z rdečevratko, saj natančno vemo, kaj in kakšne razmere potrebuje želva, da odloži jajčeca. Če so izpolnjeni vsi fiziološki pogoji, potem nam ostane skrb, da imamo pripravljen prostor na kopnem, kjer bo želva odložila jajčeca. Če so izpolnjeni vsi fiziološki pogoji potem nam ostane skrb, da imamo pripravljen prostor na kopnem, kjer bo želva odložila jajčeca. Ko se približuje čas za odlaganje jajčec, samice vse pogosteje lezejo na kopno in preskušajo tla. Samici so zelo všeč nekoliko odmaknjeni, prikriti in topli prostori z mehkejšo podlago. Najustreznejša so mehka tla ( droben pese, zemlja, šota), ki so globoka vsaj 20 cm. Če takšno mesto še dodatno ogrevamo z žarnico, bomo samici še bolj olajšali izbiro mesta. Če pa imamo bazen na prostem, bodo samice za odlaganje izbrale tiste prostore, ki so bolj izpostavljeni soncu.

Želva ne bo odložila jajčec, čas se počuti ogroženo, ali pa če brkljamo okoli akvaterarija. Jajčeca zadržujejo, lahko jih odložijo v vodo ali pa izstopijo iz jajcevoda v trebušno votlino. Takšne samice sicer prežive, vendar ostanejo neplodne.

Takoj ko samica najde primerno mesto, izkoplje luknjo in vanjo odloži jajčeca. V povprečju odloži vsaka samica 4 do 6 jajc, in to dvakrat na leto. Sveže odložena jajca so mehka, velika približno 34 mm krat 20 mm in so obdana s prevleko; ta jih varuje pred izsušitvijo. Šele po enem dnevu postanejo jajca v gnezdu trdnejša in apnenčasta. Jajca, ki jih samica odlaga neposredno v vodo, moramo vzeti čim prej iz nje, sicer že po dveh urah odmrejo zaradi pomanjkanja kisika. Jajca, ki jih je samica zakopala, previdno izkopljemo in jih, ne da bi spreminjali lego, prenesemo v valilnik. Lahko jih narahlo zaznamujmo, da vemo, kje je zgornji del. Če kakorkoli spreminjamo njihovo lego, lahko zarodek v jajcu odmre. Zorenje jajčec ni odvisno samo do toplote, temveč tudi od vlage. Na farmah zagrebejo jajca v gredice s peščeno zemljo, in sicer 12 cm globoko, tako kot to storijo želve v naravi. Da bi ohranili primerno vlago v gredicah, te pokrijejo s kovinsko folijo, nanjo pa namečejo gnoj (toplota). Na farmah začnejo želve po zimskem spanju hraniti nekako v marcu, odlaganje jajčec pa se začne sredi aprila.

Na žalost še do danes ni valilnikov (inkubatorjev) za plazilce, zato si moramo sami pripraviti valilnik, v katerem sta ustrezna toplota in vlažnost. Najprimernejša toplota je od 29 do 31°C, relativna zračna vlažnost pa med 80 in 90%.

Valilnik, ki je lahko iz stekla ali pa je to lahko tudi plastične posoda, postavimo v akvarij; v njem mora biti toliko vode, da je valilnik do tretjine v njej. Pri tem si lahko pomagamo tako, da podložimo pod valilnik kamen. Paziti moramo da nam voda ne dvigne valilnika, da se ta ne prevrne ali pa da ga ne zalije voda. Nad akvarijem mora biti poševno nameščen pokrov; tako kondenzacijska voda odteka ob steklu in ne zmoči jajc. Na dno valilnika damo šoto ali sintetična vlakna in položimo vanje jajčeca, vendar previdno, ne da bi spreminjali lego. V vodo namestimo ustrezen električni grelnik s termostatom in ga uravnamo tako, da bo toplota vode od 29 do 31C. Relativna zračna vlažnost mora biti od 80 do 90%. Pri povprečni temperaturi od 29 do 31°C se mladički izležejo po 60 do 80 dneh. Če so toplotne razmere nekoliko slabše, se izleganje podaljša na 105 dni. Ko se mladiči izležejo, merijo 28 mm in tehtajo 6 do 8 g. Po preteku enega leta zrastejo do 62 mm dolžine in tehtajo 150 g. Samice precej prekašajo samce po dolžini in po teži. V tretjem letu opazimo že precejšnje razlike med spoloma. Samček je po tem času dolg približno 16 cm in tehta 400 gramov, samička pa ima v istem času dolžino 18 do 21 cm in tehta 900 g. V naslednjih letih se rast zelo upočasni.

Razmerja v rasti, ki smo jih navedli, veljajo za tedaj, ko so življenjske razmere najustreznejše. Imeti moramo dovolj velik prostor z zelo kakovostno vodo, hrana mora biti raznolika, toplota in vlažnost zraka morata biti pravilni, na voljo mora biti dovolj sonca, želve ne smejo doživljati raznih stresov in ne smejo biti preplašene. Njihove genske lastnosti morajo biti zelo dobre. Iz izkušenj lahko povemo, da je povprečna rast v ujetništvu za 25% manjša od prej navedenih vrednosti, zlasti če gojimo želve v manjših akvaterarijih.