MAVRSKA ŽELVA

Želvo najlažje primerjamo z nam bolj znano grško želvo, ki je pogostejša ljubljenka imetnikov, saj so mavrske želve bolj občutljive in zahtevnejše za gojenje, težje se privadijo ujetništva in niso nikoli tako zaupljive kot grške. Visoko obokan, trd oklep je rjave barve s črnimi vzorci, plastron je temnejši. Od grške se loči po nadrepnem ščitu (supracaudalia), ki ni deljen, rep se konča brez repnega roga, na stegnu pa je dobro viden roževinasti izrastek. Prednje noge poraščajo nekoliko močnejše roževinaste luske, kot pri sorodni vrsti.

Samičke so večje od samčkov in dosežejo dolžino do 35cm, samčki ostanejo manjši in večinoma ne presežejo 30cm.

Za uspešno oskrbo potrebujemo velik terarij, v katerem poizkušamo vzpostaviti čimbolj identičen biotop naravnemu. Ne samo temperatura in svetloba, tudi razne ovire, rastline, podlaga, ozadje in ostali dodatki naj izvirajo iz tega okolja. V toplih poletnih dneh jo lahko prenesemo v primerno ogrado na vrtu, saj je ni čez naravno sončno svetlobo, a moramo poskrbeti tudi za senco, kamor se žival lahko umakne pred pregretjem.

Jedilnik mavrske želve sestavlja predvsem rastlinska hrana. V ujetništvu jo hranimo z rastlinami, ki nas obdajajo kot npr: regrat, plazeča deteljica, navadna marjetica, kamilica, rman, bela in rdeča mrtva kopriva, veliki in ozkolisti trpotec, njivski in plotni slak itd. V rani pomladi ali pozni jeseni, ko začne primanjkovati rastlin, si lahko pomagamo z vrtninami, kot so solata, radič, motovilec, rukola, kreša itd. Tudi roža hibiskus jim ugaja (tako listi kot cvetovi). Poleg rastlinske hrane pa si rade privoščijo tudi deževnike, manjše polže s hišico ali brez, razne hrošče itd.

Vrsta potrebuje zimsko spanje, saj spada prezimovanje v naravni cikel želve. Prezimujemo jo krajši čas kot sorodno grško želvo.

Različne rase mavrske želve naseljujejo južni del Balkanskega polotoka, severni del Afrike in jugozahodno Azijo. Ugajajo ji suhe, tople, prostrane pokrajine, kjer se rade sončijo.